Arjan Pregl


Ko se odpravim v atelje, ki ga imam po novem v kleti stanovanja, v katerem živim, s seboj nosim podobe s televizije, odlomke knjig, ki sem jih prebral, pogovore s prijatelji, prepire na družabnih omrežjih … Včasih se te reči potem destilirajo v sliko. A istočasno poteze s čopičem zaznam na odtrganem plakatu, na fotografiji politika v časopisu, isto razmerje bele, oranžne in vijolične, kot ga naredim na sliki, naslednji dan opazim na popisani fasadi sodišča. S prsti prekrivam dele mestne vedute ali dreves, ker sem mi dozdeva, da proporci ne ustrezajo … Slikarstvo razumem kot način razmišljanja in obratno, svoje razmišljanje vnašam v slike.

A na slike mnogokrat gledam skozi besede. Že eno mojih prvih »pravih« slik sem postavil pod vprašaj. Dobesedno. Danes večino informacij iz okolice dobimo v prepletu besed in podob. Pri meni je šlo za raziskovanje, kako je mogoče tak odnos kreativno zaplesti. Na primer upodobil sem frazo »300 kosmatih« tako, da sem naredil 299 risb z različnimi kosmatimi podobami. Ena risba, tristota, se je »izgubila v prevodu«. Na slike večkrat gledam skozi besede tudi tako, da o njih kaj napišem.

Ustvarjam v ciklih. Iščem, katera bi bila prava oblika za določeno vsebino in včasih katera vsebina bi bila najboljša za določa no obliko. Na koncu mora tako ali tako delovati kot celota.

Skozi zgodovino umetnosti so se umetniki večinoma spraševali: Kaj naj slikam? Svete podobe, pokrajine, portrete … Kasneje, v času moderne umetnosti, je prišlo na plano to, kar je sicer že vseskozi bilo prisotno v sliki: Kako naj slikam? S širokimi čopiči, abstrahirano, črno-belo … Dandanes, ko je slikarstvo le eden od zelo številnih načinov izdelovanja podob, se mora slikar vprašati tudi: Zakaj slikam? Zakaj namesto tega ne uporabim raje fotoaparata na svojem telefonu ali računalniške miške? Vsak moj nov projekt je med drugim tudi odgovor na to vprašanje. A na vprašanja »zakaj slikam,« odgovarjam s sliko. Večinoma delam v ciklih in kljub na videz različnim formalnim značilnostim slik jih druži več rdečih niti. Vedno se skušam vsaj do neke mere navezovati na svet, ki me obdaja, mnogokrat se istočasno navezujem na zgodovinske slikarske stile, in če je le mogoče, najde pot v moje slike tudi humor.