Tina Dobrajc


V svojem delu se osredotočam na raziskovanje ženskih in feminističnih tematik znotraj sodobnega prostora. Ker se zavedam, da je tovrstna problematika v sodobni likovni produkciji znotraj teoretično-konceptualnih zvrsti dobro pokrita, svoj pristop do družbene problematike snujem na sami pojavni zaznavi ženskega lika in ne z deklarativnim feminizmom. Skupni imenovalec mojega raziskovanja je preizpraševanje ženske vloge skozi feministično logiko, kjer pa ne gre za kričeči teoretični feminizem temveč za spraševanje o reprodukciji identitet in vsiljevanjem etiketnih politik znotraj družbe.

Skozi združevanje različnih svetov, množične kulture in folklorne slovenske zapuščine, filmsko umetnost in nacionalne mitologije, ustvarjam in iščem dramatično napetost med različnimi vidiki posredovanih identitet. V slikah z izbiro tehnike in motivike s povečanimi ženskimi figurami, ki v frontalnih pogledih vzpostavljajo komunikacijo med tradicionalnim statusom ženske in feminističnim, vzpostavljam dvoumno združitev narodne noše in spolno osvobojenega ženskega telesa. Prilepljene plastične rože ali dodane vezenine na platnu dodatno poglabljajo antagonizem med klasičnim in pop artističnim, med spoštovanjem toge tradicije in intimistično emancipacijo. S temi kosi ne želim niti kritizirati niti potrjevati tradicije, ampak napraviti sintezo emblematike, ki učinkuje na osebno zgodovino ženske in se vpisuje v fetišistično sled njenega telesa.

Inovativnost svojega pristopa do obravnavane tematike prepoznam v intencionalnem prepletanju ženske emancipacije z privzgojeno tradicijo. Za označevalca slednje sem si izbrala folklorno zapuščino, natančneje avbo, žensko narodno pokrivalo, značilno za slovensko geografsko območje, iz katerega izviram tudi sama. Avba (v določenih likovnih delih narodna noša) označuje zapostavljeno žensko dediščino in ritualni prehod dekleta v odraslo žensko. Pri tovrstnem likovnem preizpraševanju podob slovenske kulturne dediščine, ki smo jo na naših tleh vajeni in jo sprejemamo kot nekaj samoumevnega, ne morem mimo raziskave, kaj ta bazen podob pomeni gledalcu, ki ni vajen tovrstnih vizualnih impulzov. Na nov način bi želela folkloro, ki je kot etnografski podlistek strogo izvzeta iz sodobnega kulturnega prostora in pomaknjena na margino, vplesti v moje delo na način, ki bi med drugim omogočal odkriti zgodovinske indice o vprašanju spola in o prikritem vpletanju seksualnosti v našo narodno zapuščino. V ta namen se povezujem z izdelovalkami narodnih noš, avb, s folklornimi skupinami in posamezniki, s šiviljami,.. Tovrstno sodelovanje mi omogoča oseben stik s kulturno zapuščino, ki jo raziskujem v svoji ustvarjalni praksi.