Tina Dobrajc - Mnenja kritikov



Pri nas se vsake toliko pojavi izrazit mlad umetnik, ki obeta več od drugih in z ustvarjalnostjo predstavlja pomembno obogatitev kulturnega okolja.

Vladimir P. Štefanec



Primarni vzgibi motivnega sveta Dobrajčeve se zdijo tradicionalno slovensko okolje s trpkimi določenostmi, ponotranjeno občutenje narave s poudarkom na tragiki neizogibnega minevanja in spraševanje o določenosti ter položaju ženske znotraj obojega.

Vladimir P. Štefanec



Pristnost ženskih identitet

Ena izmed nalog prodajnih galerij je tudi iskanje novih talentov. Med perspektivne mlade slovenske likovne umetnice nedvomno spada Tina Dobrajc (1984), ki jo na aktualni razstavi The Mother of the world galerija Equrna izpostavlja kot drzno umetniško osebnost z jasnim konceptualnim, tematskim in tehničnim jedrom. Njen preboj v zadnjih letih se kaže v smeri plodnega raziskovanja različnih likovnih medijev, instalacij in videa, kjer ji je uspelo presunljivo združiti tradicijo, simbolizem in realnost ter prepričati gledalca v sprejetje dvomljivih in bolečih vprašanj o identiteti ženskega spola.

Redko videna neposrednost
Razstava, ki je odprta še do petka, je s stališča likovnega izraza izjemno učinkovita. Kombinacije slike, risbe in materialnosti pričarajo v tehniki asemblaža (ne kolaža) doživetje zelo različnih vidikov ženskih identitet, kot so menstruacija, animizem, folklora in sram. V slikarskem metieru se Tina Dobrajc nanaša na slovenski »temni modernizem« v značilnih morbidnih razpoloženjih krajine in figur, kar pa presenetljivo nadgradi ali rahlja z lepljenjem živobarvnih plastičnih rož na sliko, kar prihaja iz pop arta in gledalca popelje v sedanji trenutek. Občutja na slikah poudarjajo barve, ki so hladne, kovinske; prevladujeta črna in bela, kontrasten barvni poudarek predstavlja le simbolična krvavo rdeča. Risbe so naslikane na prtih ali rjuhah, ponekod so kombinirane z drugimi najdenimi predmeti ali blagom iz »skrinje prednic«. Ženski (njen) obraz redko srečamo, večinoma je prekrit s cvetjem ali razmršenimi lasmi, kar kaže na občutje sramu pred lastno podobo ali popolnim razkritjem njenih specifičnih identitet, ki bi si jih želeli videti. Tako pa se skrije za »masko« splošnih identitet (spola, leta in kraja oziroma folklore) in tradicije feminizma. Toda pozor – večina sodobnih slovenskih umetnikov niti ne poskuša zaorati v ledino, ki jo je načelo to redko videno avtentično slikarstvo.
Postavitev je zamišljena kot celostna predstavitev mlade umetnice v različnih medijih. V prvem prostoru je instalacija v obliki camere obscure in v podobi znamenite Courbetove slike (Izvor sveta). Skozi razporek vidimo spreminjajoče se portrete trinajstih žensk, feministk iz 19. in 20. stoletja. V tem delu obrne pozicijo pogleda iz moškega v ženskega, iz Courbetovega (moškega, patriarhalnega, objektnega) pogleda v emancipacijsko ženskega, torej v teoretičarke enakopravnosti spolov, ras in drugih marginaliziranih skupin. Fetišistični objekt v obliki camere obscure s feministično taktiko spreobračanja pozicije moške/ženske vloge v pogledu sproži razmislek o dolgi tradiciji feministične umetnosti, misli in borbe. Kako bi bil videti prototip feministke, kakšno fiziogonomijo obraza bi imel skupek vseh feministk iz notranjosti camere obscure? Rezultat gledalec vidi v drugem delu, kjer je s pomočjo sodobne tehnologije združila vse podobe v eno; te ženske so dale zahodni civilizaciji veliko več, kot je od njih kdor koli pričakoval, in tudi Tina Dobrajc se jim v tem delu pokloni. Feministični performans v obliki skoraj 30-minutnega videa tematizira družbeno telo dveh mladih umetnic, ki v narodni noši nosita skodelico mleka v krogu – kot tipično žensko dejanje, ki se prenaša od ženske do ženske, iz roda rod. V tem delu tematizira nacionalne, folklorne, generacijske in ekonomske identitete v zgodovini (gorenjskih) žensk.

Med arhetipi in spomini
V drugem delu razstave je tematiziran arhetipski odnos med žensko in njenimi fiziološkimi stanji (menstruacija) v tradiciji neoavantgardne umetnosti s ciljem osvobajanja in emancipacije ženskega jaza. V risbah večjega formata je žensko telo, ki je opazilo svojo (prvo) menstruacijo, simpatično predstavljeno skozi simbol rdeče volne ali plastičnih rož. V tem delu postavitve prevladuje avtobiografska umetnost, kjer nam umetnica spregovori v prvi osebi tako, da poudari čustvene, seksualne, intuitivne, nezavedne subjektivne vidike. Med slikami velja izpostaviti lanskoletno sliko She(ep), ženski akt z avbo na glavi, ki se skriva za naslikano simboliko cvetja pred megleno pokrajino in čredo ovac, zbranih okoli gejzirja iz rdečih rož, vzorcev in rdeče barve. Ali gre za alegorijo čredne narave človeške psihe? Simbolizem je učinkovito združen z resničnimi podobami hladne škofjeloške krajine in jagnjeta med čredo ter aktom kot simbolom novih možnosti oziroma trohice upanja. Koncept združevanja fikcije in resničnosti, simbolike in alegorije, se dopolnjuje še v drugih delih, z namigi na zgodovino B-filma v naslovih slik, kot je denimo triptih I shot Andy Warhol. Maske iz rož poudarjajo seksualno dinamiko pogleda v prizorih dekleta v različnih afektiranih gestah, spet z avbo na glavi, ki se »daje kakor lutka«, kakor objekt moškemu fetišističnemu pogledu in posreduje videnje zgodbe o pisateljici Valerie, ki je napisala feministično klasiko »pornografic«. In ustrelila Andyja Warhola. To je gotovo eno boljših del na razstavi, saj na čisto vizualen, likovni način raziskuje status ženske subjektivnosti in njenih (folklornih, spolnih, medijskih) identitet in razumskosti. Spopad med Valerie in Warholom naj bi bil v svojem jedru spopad med usihajočo tiskarsko, pisateljsko industrijo in novo popartistično, vizualno kulturo. To je v delu predstavljeno z »natisnjenimi« vzorci (kot simbol tradicionalne, ženske kulture) na ozadju platna na eni strani in na drugi s plastičnimi rožami na obrazih deklet (kot simbolom nove potrošniške pop kulture).
Tina Dobrajc slika svet preteklosti – spominov, ki so boleči, vsiljeni, osamljeni. V umetnosti se nam kaže v različnih starostnih dobah, vedno določeno z genius loci škofjeloške regije, z vso kruto resničnostjo, a tudi s pravljicami, duhovi, vražami in še čim. Ženska je tu ujeta v svoje objektne spolne vloge, folklorni značaj dobre matere, a tudi nekega tihega upanja, upanja pobega v svet blišča, popa in sanj. Njen subjekt izginja v zlovešči in morbidni krajini ter se izgublja v popredmetenem svetu. Žal se identitete reproducirajo in se v naši družbi kakor etikete vsiljujejo ljudem; tako je tudi njen subjekt zakoreninjen v tradiciji, četudi je ta boleča nadloga, kolikor individualni subjekt podreja nekemu družbenemu, ruralnemu in patriarhalnemu svetu.

Vid Lenard, Dnevnik, 2015



Mati sveta - petdeset odtenkov rdeče

Razstava v ljubljanski Galeriji Equrna bi najverjetneje očarala tudi največje nasprotnice zloglasnega "filma leta". Tina Dobrajc na filmsko razpotegnjenih slikarskih platnih združuje "feminilno" krhkost z bakhantsko monstruoznostjo, a tega ne jemlje za nekaj samoumevnega. Tudi navzočnosti narave ne.

Ta je mračna, saj se prizorom polmraka na štirih večjih platnih pridružuje še zgoščenost noči. Iz ozadja, ki nemalokrat spominja na melanholično vzdušje v filmih Andreja Tarkovskega, se izvije ženski lik, ki je zaustavljen v svojem gibu, interakciji z animaličnim svetom narave pa se izogne z naravnanostjo v povsem zunanjega opazovalca. Dvoplanskost slikarskega polja je posledično faktografsko lahko berljiva, simbolna raven vsebine pa je zagonetnejša.

Kot opisuje Arne Brejc, kurator in direktor Galerije Equrna, naslikana sivina ruralnega okolja med drugim služi tudi kot element znakovne uravnoteženosti celotne kompozicije: opazovalca znana realnost krajine z dodanimi realistično naslikanimi motivi vpeljuje v neskončen prostor imaginarnega, ki bi s svojo popolno prevlado na ravni percepcije sicer lahko ostal neprepusten. Celota posledično vsebuje tako naturalizem krajine kot žensko figuraliko, ta pa je pogosto deloma prekrita z dodatki cvetja in rdečimi nanosi. Prav cvetje nemalokrat zakriva najbolj reprezentativne dele posameznice (kot je "govorica" oči), zgoščene v svojo lastno slikarsko koncipirano skupino pa so tudi s purpurno obarvanim cvetjem "okrvavljene" živali.

Nezavzeta v odmaknjenosti

Dodatek plastičnega cvetja in akrila, ki nastopa v vlogi razpršenih rdečkastih madežev, je torej tisto, kar kljub nadvse solidnemu naturalizmu potez privija v nadrealnost. Ta avtorici na ljubo ostaja nedešifrirana in torej dovzetna za številne interpretacije. Ena izmed njih je po besedah umetnice lahko vdor civiliziranega človeka v divji, a neškodoželjni prostor živali, vendar pa je to skozi celoto vsebine izraženo precej neeksplicitno. Čeprav se med čredo pojavijo akrilni madeži "krvi", ženska figura namreč ostaja nezavzeta, fizično odmaknjena. Vzroki tega velikega rdečkastega zamaha zato na ravni morebitne narativnosti niso jasni.

Ker je prepustnosti med znanim in fantazijsko sestavljenim ravno dovolj, bi platna Tine Dobrajc dobro služila tako feminističnim, semiotičnim, psihoanalitskim kot drugim teorijam, pravi Arne Brejc. Gledano z vidika raziskovanja umetniških praks pa so to predvsem dela posameznice, ki je zavezana mediju klasičnega slikarstva in se poleg vplivov akademskega šolanja napaja iz prostora lastne družinske intime.

Plešasta "Lolita"

Tina Dobrajc (roj. 1984) v intervjujih, pa tudi na svoji reprezentativni spletni strani poudarja odraščanje v prevladujoči navzočnosti žensk in njihovih osebnih dodatkov. Med zadnjimi po slikarkinih besedah najdemo starejše fotografije, vezeninaste rjuhe, avbe, pa tudi doživetja, ki bi jih zaradi nuje po fizični moči prej pripisovali moškim. Pregrinjala in posteljnino, ki so pripadali starejšim članicam družine, je avtorica tokrat razprostrla kot drugi motivni sklop razstave v večji sobi. (Pridružuje se štirim že opisanim platnom.)

Bombažna pregrinjala je Tina Dobrajc uporabila za očitno manifestacijo tipično ženskih značilnosti: rdeča nit, prišita na belo pregrinjalo, iz risarsko zasnovanih likov mladenk prikliče sram, predvsem pa najočitnejši prestop žensk v puberteto. Vse to pa ni povsem stereotipno. Ena izmed značilnosti razstave, naslovljene The Mother of the World, so tudi vsebinska nasprotja. "Lolite" z rjuh so kljub opazni simboliki "nevesti dodane bale" oblečene sodobno, včasih pa celo ostarelo plešaste.

Špranjica "Izvora sveta" Utišani L'Oreal

Kljub kontrastom ki bi lahko apelirala na kritični položaj avtorice , se ta bolj kot z deklarativnim feminizmom sooča predvsem z že omenjeno osebno zaznavo ženskega lika. Čeprav namreč v sorazmerno svežem zapisu revije Mladina Vanja Pirc zapiše, da je Tina Dobrajc večino svojim tokratnih del posvetila "tihim, zapostavljenim, navadnim, 'vsakdanjim' ženskam", njene upodobljenke niso prav nič vsakdanje in navadne. Naslikani ženski liki različnih starosti so resda "utišani" dodatki cvetja, obenem pa so njihova telesa postavna, nežna, mlada, zapeljiva, torej podobna ženski, ki jo opeva oglaševalska industrija. Njene rešitve so zato prej rezultat vzorov in spontane oblikovalske kontingence kot pa emacipativni angažma s pomočjo razblinjanja prevladujoče simbolike.

Uvodni razstavni sklop je sicer nekoliko drugačne formalno-konceptualne narave; v videu z naslovom Mleko si Tina Dobrajc v sodelovanju s prijateljico (obe nosita gorenjski avbi, oblečeni pa sta v kavbojske "topke" in krili) sredi gozda izmenjuje skledo mleka. Estetskemu kroženju videovsebine ne uide najbolj osnovna interpretacija: v središču je mleko, ki ga proizvaja ženska. Nanj lahko zremo z zadržki ali z odobravanjem, odvisno od vidikov, morda pa se marsikdo vendarle ne bi zadovoljil s preveč očitno odbranim atributom.

Videu se na sosednji steni pridruži se t. i. light box, naslovljen po Courbetovi sliki Izvor sveta (Gustave Courbet, L'Origine du monde, 1866). Light box v reži slike najbolj intimnega dela ženskega telesa skriva portrete trinajstih feminističnih teoretičark preteklega stoletja (med njimi sta npr. Virginia Woolf in Simone de Beauvoir), obrazne značilnosti vseh protagonistk pa se s poravnavo oči in s prepustnim kolažiranjem Photoshopa zlijejo v eno žensko podobo, ki v galeriji visi ločeno. Ta razstavni sklop bi skupaj z videom lahko razumeli kot predhodno in idejno jasneje izraženo pozicijo poznejših platen. Gre predvsem za poklon navdihu – ženski, ki je tokrat teoretičarka.

Večja "lastna soba"

Stene osrednje sobe Galerije Equrna nasledijo uvodne projekcije in so, kot že rečeno, namenjene predvsem slikarstvu. To zajema ogromna akrilna platna, z volno prešita in risarsko (grafit, oglje) oblikovana pregrinjala ter triptih poslikanega tekstila. Kot poudarja Arne Brejc, so razstave v Galeriji Equrna vedno oblikovane glede na specifiko avtorjevega opusa in prostora samega, ta pa je glede na svojo velikost za razstavo mlade umetnice še kako primeren. Tina Dobrajc je tu sicer razstavljala že pred leti (skupaj s svojim možem Mitom Gegičem), tokrat pa je Brejca očarala nagla interpretativna razširitev umetničine poetike. Po njegovem mnenju - povzemamo - avtopoetika posameznih avtorjev ne bi smela postati nekaj samoumevnega, saj naj bi ti v procesualni fazi težili k razširitvi, pa tudi k opuščanju posameznih konceptov, predvsem pa daljša časovna obdobja zaznamujejo premiki, ki so pogojeni tako z novimi veščinami kot s popolnoma zunanjimi dejavniki nastanka del. To lahko po besedah kuratorja zapečati že obsojenost na delo v "lastni sobi" ali manjših ateljejih, ki slikarjem ne omogočajo prehajanja med površinami in oddaljenega pogleda na večjo celoto teh. Prav Tina Dobrajc je svoja platna zasnovala z izostrenim, dovolj distanciranim pogledom, na njeno snovanje pa zagotovo vpliva tudi navzočnost drugih avtorjev, ki so si svoje prostore našli v škofjeloškem zavetju.

Arne Brejc omeni svojo navdušenost nad oblikovno, predvsem pa vsebinsko virtuoznostjo mlade umetnice, katere platna so že pred leti kazala temačno vzdušje ženske okolice in pogosto nekoliko klišejsko prerisane obraze. Bolj kot vprašanje obvladanja slikanja se v ospredje prikrade pomislek o hitri vsebinski rešitvi, ki pa jo je avtorica tokrat nadomestila z bolj koherentno in pomenljivejšo vpeljavo cvetja.

Triptih Valerie Solanas

Prav cvetje – plastični dodatek platnu – še posebej zaznamuje zadnji manjši razstavni sklop. Obraze zapeljivo oblečenih treh protagonistk triptiha je Tina Dobrajc zakrila s cvetovi vrtnic in krizantem. Kot pojasnjuje slikarka, je s tem onemogočila morebitno prepoznavnost modelov ali istovetenje s potezami posameznih likov. Cvetje je sicer začela uporabljati spontano, kot element vsebinsko-oblikovnega dodajanja, ki je dopolnil manjkajoče medijske odlike prejšnjih del. Izbira pa je tokrat vseeno povsem poveznjena s karakteristikami platna, ki ga prekrivajo tekstilne obloge. Te je slikarka poslikala z akrilom, a le na mestih, kjer je zasnovala telo.

Triptih je naslovila po filmu I shot Andy Warhol kanadske režiserke Marry Haron. V njem spremljamo lezbično seksualno delavko Valerie Solanas, ki ji precejšen del svobode krati želja po uspehu in objavi romana. Strel, namerjen v Warhola, je Solanas sprožila v anksioznem sumu, da jo ta omejuje s pogodbenimi zahtevami, ki pa jih narekuje predvsem potencialni založnik. Kot lahko preberemo, je njeno pisanje le ugledalo luč - SCUM manifest pozicionira z radikalnim feminizmom in je eno izmed vzorčnih branj še danes.

Sram pred pogumnimi izbirami?

Z omenjenim triptihom (tu se pojavijo trije ženski liki, oblečeni v živalske potiske ogrinjal in spodnje perilo, na glavi pa nosijo avbe) Tina Dobrajc tudi zaokroži svoje posvetilo ženski naravi, ki kljub različnim zajetim obdobjem posameznice vseeno nekoliko pretirano idealizirano pristaja na stereotipno podobo (nežne, zapeljive, sramežljive in osamljene) ženske narave. Takšne so tudi protagonistke "Valerijinega" triptiha, kar pa morda sporoča tudi o sramu, ki ga družba izzove s svojim neodobravanjem bolj emancipacijsko naravnanih ženskih izbir. Spomnimo se, še nekaj pred stoletji ženske niso bile enakovredne svojim slikarskim kolegom. Da bi se izognili "neprimernemu" slikanju akta, je bilo osvajanje anatomije toliko težje. Tini Dobrajc to ne povzroča preglavic. Njena platna so zapeljivo virtuozna.

Katarina Stopar, rtvslo, 2015



Tina Dobrajc

Tina Dobrajc, slikarka ki v svojih delih raziskuje vlogo žensk v družbi in nastopa proti neenakosti.

Ko je babico pred leti prvič vprašala, ali bi ji posodila kak predmet, ki njihovo družino spremlja že več generacij, je bila ta zadržana. Vizualni umetnici posoditi tako dragocen spominek ... to se ji je zdelo malce tvegano.

Sčasoma so se babica, mama in teta omehčale in tako se je nekaj predmetov iz družinske dediščine znašlo v njenih rokah in nato še v njenih slikarskih delih. Ko je denimo stoletne, izjemno lepo ohranjene rjuhe spremenila v tapiserije, je nanje narisala velike črno-bele podobe žensk. Na vsaki pa je na koncu, sicer zelo tankočutno, z všito rdečo nitjo, poudarila, da krvavi. V spomin na vse ženske, ki so nekoč krvavele v teh rjuhah. Kajti tudi te pozabljene gospe so bile, čeprav redko pomislimo na to, fizična bitja.

Sama je začela o tem, pa tudi o vlogi žensk v družbi ter stereotipih in tabujih, povezanih s spoloma, več razmišljati, potem ko sta se z babico pogovarjali o njenem življenju. Odraščala pa je tudi v ženski družini. Poleg dedka, ki je dolga leta delal v Nemčiji in je bil njena očetovska figura, so bile namreč tri ženske, ona, mama in babica. Po spletu okoliščin nikdar ni izkusila, kako je videti delitev na moška in ženska opravila. Vse tri so namreč kuhale. In vse tri so z lopato štihale na vrtu.

Po tistem vrtu se je dostikrat podila skupaj s svojimi živalmi, ki jih v vaškem okolju Škofje Loke nikdar ni manjkalo. Domov je nosila tudi zapuščene ali poškodovane ptičke. Zaradi brezpogojne ljubezni do živali je že dolgo veganka, razmišljala je tudi o študiju veterine, a naravoslovni predmeti ji niso ležali. In ker je imela tako kot živali rada le še risanje, se je vpisala na edini drugi možni študij – na slikarstvo.

Najraje je seveda risala živali. Navdihovale so jo tudi ilustracije iz debele knjige manj znanih Andersenovih pravljic, od katerih ji v spomin še vedno najprej švigne strašljiva čarovnica z nazaj obrnjenimi stopali. Nikdar pa je ni vleklo v krožke ali delavnice, vedno je ustvarjala doma, zase.

Ko se je prebila na akademijo, je bila popolna zelenka. O slikarstvu ni vedela nič, prav tako ne o polemikah, ali ta umetniška zvrst z večstoletno tradicijo sploh še zmore povedati kaj novega. A danes sodi v generacijo, ki s tematikami in pristopi dokazuje, da je slikarstvo lahko še kako sveže, inovativno. To je leta 2011 potrdila tudi z uvrstitvijo med finaliste za ugledno mednarodno nagrado Essl Art za mlade umetnike.

Kot umetnica je začela zares razpirati krila šele, ko je v četrtem letniku njen mentor postal Herman Gvardjančič. Zelo jo je spodbujal, ob njem si je širila obzorja in prav zato si je drznila iti stran od čopiča in barv, čeprav ti še vedno ostajajo njeno primarno orodje. Lotila se je tudi mešanja tehnik, videa, vpletanja etnografskih elementov in predmetov iz vsakdanjega življenja v svoja dela. Avbe in plastične rože so poleg ženskih figur zdaj že skorajda sinonim zanjo.

Prvič je na tovrstne premike pomislila, ko ji je med magistrskim študijem umrl dedek. Da bi mu ostala blizu, si je v atelje prinesla njegove predmete. Tudi figurico Ostržka, ki jo je izdelal posebej zanjo. In ko je vsa ta čustva predelala, je nastal prvi projekt, posvečen njenim prednikom. Oziroma prednicam.

Tista razstava je bila osebna, pozneje pa je želela narediti korak naprej, in odločila se je še globlje preizprašati vlogo žensk v družbi. Lotevala se je tudi drugih projektov, pravkar je denimo dočakala izid Štegrovega Kurenta, prve knjige, ki jo je opremila z ilustracijami, redno ustvarja tudi scenografije za gledališke predstave, a nazadnje se je vedno vrnila k feministični tematiki in v ljubljanski Galeriji Equrna je zdaj na ogled izbor ključnih del iz zadnjih dveh let. Nekaj jih je povsem odkrito posvetila feminističnim teoretičarkam, večino pa tihim, zapostavljenim, navadnim, »vsakdanjim« ženskam.

Vsa njena dela so prežeta s tesnobnim, temačnim, otožnim vzdušjem, podobnim tistemu iz filmov Larsa von Trierja. Ali pa Andreja Tarkovskega, morda celo Stanleyja Kubricka. Obstaja verjetnost, da za to ni kriva le tematika, temveč tudi njena osebna, prekarna situacija. Biti mlad samozaposlen kulturni delavec ni enostavno. Po finančni plati zna biti prava mora.

Prav zato, da bi ustvarjala v boljših razmerah, sta s partnerjem Mitom Gegićem, ki je tudi sam vizualni umetnik, Ljubljano že pred časom zamenjala za »cenejšo« Škofjo Loko. Njuna ateljeja mejita na ustvarjalne prostore drugih mladih umetnikov in vzpostavila se je prava »mini Metelkova«.

Ne preseneča, da tam preživita večino časa, in ko bosta oddelala projekte, s katerimi sta zasuta zdaj, bosta morda končno ustvarila tudi kako skupno umetnino. Veliko že tuhtata o tem in z idejami polnita beležke. Tisti, ki poznajo dela obeh, pa že nestrpno pričakujejo, kaj se bo zgodilo, ko bodo njene feministične zgodbe srečale njegove zgodbe o smrti.

Vanja Pirc, Mladina, 2015



Ocenjujemo: Tina Dobrajc



Pri nas se vsake toliko pojavi izrazit mlad umetnik, ki obeta več od drugih in z ustvarjalnostjo predstavlja pomembno obogatitev kulturnega okolja. Tina Dobrajc, ki je ena takih, ni več novo ime, je pa javnosti še vedno slabo znana, saj je do zdaj večinoma razstavljala v manjših galerijah in na skupinskih razstavah. Predstavitev v Equrni bi zanjo morda lahko bila prelomna.

Primarni vzgibi motivnega sveta Dobrajčeve se zdijo tradicionalno slovensko okolje s trpkimi določenostmi, ponotranjeno občutenje narave s poudarkom na tragiki neizogibnega minevanja in spraševanje o določenosti ter položaju ženske znotraj obojega.

Slednjemu je posvečen prvi del razstave, v katerem avtorica, precej na prvo žogo, skoraj aktivistično, opozori na dejstvo ženske neenakopravnosti in se ob tem spomni izbranih predstavnic boja za ženske pravice.­ Najbolj sugestivno delo s tega dela razstave se zdi videoškatla z reprodukcijo Courbetovega Izvora sveta na sprednji strani in portreti omenjenih žensk v notranjosti.

Večji, slikarski del razstave je barvno razpet med sivimi in rdečimi toni, med odsevi bolečih preizkušenj otroštva in splošnim občutjem ranljivosti in brezizhodne določenosti. Odraščanje v žensko, »kravava iniciacija« ob prvi menstruaciji, se zdi kot nezaceljiva rana, ki pomeni prehod v naslednje življenjske faze, sosledje novih krutih dejstev na ozadju prežeče, strašljive temačnosti, osamljenosti, odtujenosti, težavnega umeščanja ali sprijaznjenja z banalnimi surogati, »kokošjim bivanjem«.

Narava se zdi kot preteča arhetipska kulisa, dojemana na prastar, poganski način, kot prizorišče prvobitnih odnosov in možnosti za primarna občutja, tudi divjost in norost. Okolje, ki oklepa trpne ženske like, je večinoma dušeče, turobno, vtis presunljiv, k čemur pomembno prispeva komponenta folkloristične zatohlosti. A folklornih elementov (avbe) Dobrajčeva ne uporablja enoznačno.

Triptih I shot Andy Warhol vsebuje na primer precej duha pop estetike, slike delujejo precej dizajnersko, z všečno kombinacijo avb, koketnih retro oblačil in cvetja, ob njih se je težko odločiti, ali gre za parodičnost­ (kot pri sliki Chick flick z bruhajočo kokoško, krmljeno z medijsko plažo za ženske) ali za poskus všečnosti, »tržnosti«.

Zdi se, da primarno občutje slikarstva Dobrajčeve najbolje kaže delo Big girls don't cry: The Hungarian saga. Dominanten lik na njej je deklica avtističnega, travmatiziranega videza z mrtvo mačko pod roko in bohotnim venčkom na glavi, v ozadju sta ženski postavi, ena igra harmoniko, druga ima volčjo glavo. Obilje temine in krvave barve zaokroži sliko v divji, nor, strašljiv, žaloben, pretresljiv in zelo močan umetniški krik.

Težko in kruto je zahtevati od umetnice, naj »rana«, ki je očitno najmočnejši vir njene ustvarjalnosti, ostane odprta, čeprav bi bilo to za izrazno moč njene umetnosti, ki seveda odseva slovensko patologijo na splošno, najbolje. Vsekakor pa jo velja opozoriti pred zdrsom v lahkotnost navidezne zaceljenosti, na nevarnost bežanja pred samo seboj zaradi ugajanja.

Vladimir P. Štefanec, Delo, 2015



Likovni kritiki izbirajo



Poglavitno formalno značilnost likovne govorice Tine Dobrajc predstavlja povezovanje klasičnega slikarstva s sodobnim manipulativnim pristopom k podobi, po vsebinski plati pa jo zaznamuje spajanje elementov prepoznavnega in fantazijskega sveta. Človeške in živalske figure, skrivnostne pokrajine, predmeti iz slovenskega kulturnega izročila ter na površino prilepljeni neslikarski materiali so motivni nosilci njenih del. Čeprav narava in figure odražajo zavidljivo mero realizma, se narativnost odvija znotraj bolj alegorične paradigme. Vsaka slika namreč razkriva del umetničine zgodbe, ki je tesno povezana s spomini iz zgodnjega otroštva in odraščanja v ženskem krogu družine v ruralni okolici Škofje Loke.

Njen stik z naravo, v katero praviloma postavlja svoje protagonistke, je torej pogojen z osebno zgodovino ter zgodovino njene domišljije. Slikarkina krajina prikazuje temačni gozd z utišano, v monokromnost filtrirano barvno skalo. Gozd odslikava razpoloženjsko oziroma psihološko stanje protagonistk. V njem lahko iščemo sledi gotske senzibilnosti, ki nenazadnje podpira celoten motiv in način njegove naracije. Za gotsko imaginacijo, zavezano k iskanju načina povezovanja starodavnega koncepta dvojnosti (teme in svetlobe, življenja in smrti, reda in kaosa, dobrega in zla) kot dveh sobivajočih polov človeškega obstoja, je namreč značilna fascinacija s temno, neznano in neraziskano platjo človeške izkušnje. Mrakobnost gozdnate pokrajine tako tvori idealno okolje za polnoplastični figuri ter pljuske krvavo rdeče barve, ki ob odsotnosti obeh fiziognomij, pridajajo sliki zanimive simbolične poudarke. Pomenljiva je tudi njuna delna golota, ki ni seksualna v smislu vzbujanja želje, temveč nakazuje, da gre za odraščajoči dekleti, osamljeni, odtujeni in ranljivi. Postavljeni sta namreč dominantno v prvi plan, vendar se obračata stran od gledalca. Njuna oblačila se svetijo v bleščeči belini, zato se zdi, kot da se iz svojega okolja izvijata. Igra kontrastov, ki jo s pridom izrablja Dobrajčeva, pravzaprav ustvarja atmosfero skrivnostnosti in pričakovanja, da se bosta figuri premaknili in odkorakali iz slike v naš prostor na način kot je Samara Morgan v filmu Krog premostila fizično razmejitev, ki jo nudi televizijski ekran. To tudi ni edini element, ki priča, da je umetnici blizu filmsko kadriranje. Za slike namreč pogostoma uporablja filmski format, povezava s tem medijem pa je v tokratnem primeru še podkrepljena s podnapisom.

Tina Dobrajc s svojim delom, ki ga zaznamuje poglobljeno raziskovanje intimnih zgodb, naslavlja občutja, skrita pod fasado našega »realnega« življenja. V njem notranji svet stopa v zunanjega, se z njim poveže, spoji ter razstavi našemu pogledu. Slikarske reprezentacije tega stapljanja odlikujejo vznemirljive površine. Vanje na eni strani stopa svet predmetov - umetnih rož, skozi snovnost katerih umetnica odpira vprašanja minljivosti, na drugi strani pa realističnemu slikarstvu nasprotna poteza čopiča, brizgi in kapljanje, ki so značilni za gestualno slikarstvo. V podobe hkrati vpleta igro kontrastov ne zgolj z namenom razvijanja ter širjenja njihove vsebine, temveč zato, da na svoj način prida komentar k temeljnim dihotomijam, ki zaznamujejo tudi sodobno družbo.

Alenka Trebušak, Cankarjev Dom, 2016