Ko si osebo Anton Podbevšek predstavljam kot živo osebo, bi si ga predstavljala tako: Bil bi oseba, za katero ne veš takoj, da piše poezijo. Zdi se ti samo, da je drugačen. Tih, a opazen. Ne bi bil tisti tip človeka, ki bi bil vedno v središču pozornosti, ampak ko bi spregovoril, bi ga vsi poslušali. Skozi njegova besedila lahko vidimo, da so njegove besede imele težo, tudi ko so bile čisto preproste.
Izvedela sem, da je pisal že od mladih let. Ko sem prebrala nekaj njegovih besedil, sem razumela, zakaj. Imel je dar. Ampak bolj kot talent me je fasciniralo, kakšen človek je bil. V vsaki njegovi pesmi sem začutila, da ne piše zato, da bi bil slišan. Pisal je, ker ni znal drugače.
Ko si osebo Anton Podbevšek predstavljam kot živo osebo, si predstavljam, da je bil malce bolj občutljiv. Čutil je stvari, ki jih drugi niso niti opazili. Opazil je razpoloženje v prostoru, ko je še vse navidezno bilo v redu. Ujel je trenutke, ki so večini šli mimo – zlomljeno vejo po nevihti, pogled mimoidoče osebe, razpoko v steni, ki je spominjala na nekaj davnega. Bil je opazovalec sveta, a nikoli sodnik.
Anton Podbevšek je imel neko posebno mirnost, pa tudi globoko razumevanje ljudi. Ni sodil, poslušal je. In ko je pisal, se je vedno zdelo, kot da govori s samim sabo.
Anton Podbevšek je bil tudi pogumen. Pisal je o stvareh, ki bolijo. O izgubah, dvomih, ljubezni, ki je ni bilo. Ni se skrival za velikimi besedami, znal je biti ranljiv, iskren. In ravno zaradi tega so ljudje čutili, da njegove pesmi govorijo prav njim.
Anton Podbevšek zame ni bil samo pesnik. Bil je človek, ki je znal iz vsakdanjosti narediti nekaj več. Nekdo, ki je iz tišine znal ustvariti čustvo. In čeprav ga ni več, so njegove besede ostale. Kot opomnik, da svet ni vedno glasen, da je lepota v detajlih in da so pesniki tisti, ki nas učijo gledati globlje.